Evropska unija temelji na načelu pravne države. Vsak ukrep, ki ga sprejme, temelji na Pogodbah, ki so jih demokratično potrdile vse države članice EU. Predpisi EU pomagajo doseči cilje iz Pogodb EU in uveljavljati politike EU. Poznamo dve glavni vrsti zakonodaje EU – primarno in sekundarno.
Primarna in sekundarna zakonodaja
Vsak ukrep EU temelji na Pogodbah. Ti zavezujoči sporazumi med državami članicami določajo cilje EU, pravila za institucije EU, način sprejemanja odločitev ter odnos med EU in njenimi državami članicami.
Pogodbe so izhodišče za sprejemanje zakonodaje EU in sodijo v t. i. primarno zakonodajo.
Predpise, ki se sprejmejo na podlagi načel in ciljev, navedenih v Pogodbah, poznamo kot sekundarno zakonodajo: uredbe, direktive, sklepi, priporočila in mnenja.
Zakonodajni in nezakonodajni akti
Zakonodajni akti se sprejmejo z enim od zakonodajnih postopkov (rednim ali posebnim), navedenih v Pogodbah EU. Za nezakonodajne akte ti postopki ne veljajo, institucije EU jih lahko sprejmejo po posebnih pravilih.
EU lahko sprejme predpise samo na področjih, za katera ji Pogodbe EU dajejo pooblastila.
Kako se sprejemajo pravni akti EU
Vrste pravnih aktov EU
Pogodbe EU
Pogodbe določajo cilje Evropske unije, pravila za institucije EU, način sprejemanja odločitev ter odnos med EU in državami članicami. Pogodbe EU so bile nekajkrat spremenjene zaradi reform institucij EU in uvedbe novih področij pristojnosti. Spremembe so tudi omogočile pristop novih držav članic EU.
Pri sprejemanju in odobritvi Pogodb sodelujejo vse države članice, ratificirajo jih nacionalni parlamenti, včasih po predhodnem referendumu.
Uredbe
Uredbe so pravni akti, ki se takoj po začetku veljavnosti neposredno in enotno uporabljajo v vseh državah EU in jih ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo. V vseh državah EU so v celoti zavezujoče.
Direktive
Direktive od držav članic zahtevajo določen rezultat, vendar se lahko države same odločijo, kako ga bodo dosegle. Države EU morajo za dosego ciljev, navedenih v direktivi, sprejeti ukrepe za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo. Nacionalni organi morajo te ukrepe sporočiti Evropski komisiji.
Prenos v nacionalno zakonodajo je treba opraviti pred rokom, navedenim v direktivi (praviloma v 2 letih). Če država direktive ne prenese v svojo zakonodajo, lahko Komisija začne postopek za ugotavljanje kršitev.
Kako se sprejemajo pravni akti EU
Sklepi
Sklep je v celoti zavezujoč. Če določa tiste, na katere je naslovljen, je zavezujoč samo zanje.
Priporočila
Institucije s priporočili izrazijo mnenje in predlagajo določeno ravnanje, ne da bi pri tem naslovnikom nalagale pravne obveznosti. Priporočila niso zavezujoča.
Mnenja
Institucije EU z mnenjem povedo svoje stališče, ne da bi pri tem naslovnikom nalagale pravne obveznosti. Mnenja niso zavezujoča.
Delegirani akti
S pravno zavezujočimi delegiranimi akti lahko Komisija dopolni ali spremeni nebistvene dele zakonodajnih aktov EU in tako podrobneje opredeli ukrepe.
Komisija sprejme delegirani akt, ki začne veljati, če mu Parlament in Svet ne nasprotujeta.
Izvedbeni akti
S pravno zavezujočimi izvedbenimi akti lahko Komisija – pod nadzorom odborov, v katerih sodelujejo predstavniki držav EU – določi pogoje za enotno uporabo predpisov EU.